Starost vpliva na fizični razvoj športnikov. Vrhunec športne forme dosežemo v starosti približno 20 let, po tem pa postopoma upada. Kljub temu obstajajo primeri uspešnih nastopov tako zelo mladih kot tudi zelo ostarelih športnikov.
V celotni zgodovini olimpijskih iger je najmlajši prvak Francoz Marcel Depayet. Leta 1900 je v nizozemski reprezentanci osvojil zlato medaljo, ko je v veslanju tekmoval dvojno. Prejšnji krmar je bil pretežek, zato ga je zamenjal otrok. Njegova natančna starost ni znana, toda po mnenju zgodovinarjev je bila takrat stara 8-10 let.
Omeniti velja tudi grškega telovadca Dimitriosa Lundrasa, ki je leta 1896 v starosti 10 let in 218 dni osvojil bronasto medaljo v konkurenci neravnih palic.
Med ženskami je najmlajša zlata olimpijska medalja drsalka Kim Yun Mi iz Južne Koreje. S svojo ekipo v Lillehammerju je leta 1994 zmagala v štafeti kratkih poti.
Trenutno obstajajo jasne starostne omejitve za udeležbo na olimpijskih igrah, zato bodo ti olimpijski prvaki ostali najmlajši v zgodovini tekmovanja. Za športnike med 14. in 18. letom potekajo mladinske olimpijske igre ločeno, vendar imajo zmagovalci mladinskih tekmovanj pravico sodelovati na olimpijskih igrah skupaj z odraslimi športniki.
Za vsak olimpijski šport obstajajo različne starostne omejitve. Na primer, rokometaši ne smejo biti mlajši od 18 let, telovadci pa 16 let. V nobenem od športov starostna meja ne pade pod 14 let. Na olimpijskih igrah 2012 v Londonu je litovska plavalka Ruta Meilutyte postala najmlajša prvakinja. Zmago na 100 metrov s plavanjem je dosegla v starosti 15 let in 133 dni, s čimer je postavila evropski rekord.
