Eden od simbolov olimpijskih iger je ogenj. Goriti bi moral v posebni posodi - "skledi" - na stadionu, kjer poteka večina tekmovanj. In ko so olimpijske igre končane, ogenj ugasne, da bi se čez štiri leta spet razplamtel, vendar v drugem mestu. To je čudovita slovesna slovesnost.
Olimpijske igre so se rodile v starodavni Grčiji. Miti pravijo, da so bili ljudje dolgo časa popolnoma nemočni pred naravnimi silami. Brez ognja niso mogli niti ogrevati doma, niti se zaščititi pred velikimi plenilci niti kuhati vroče hrane. In ogenj je bil na sveti gori Olimp, kjer so živeli bogovi, ki jih je vodil vrhovni bog - Zevs. Toda nebesniki tega daru sploh niso želeli deliti z bednimi smrtniki. In potem je nekega dne titan Prometej, ki je hotel pomagati ljudem, ukradel ogenj in ga prinesel na zemljo. Razjarjeni Zevs je Prometeja podvrgel strašni kazni: titan je bil priklenjen na skalo v oddaljenih gorah, kamor je vsako jutro priletel orel, ki mu je kljuval na jetra. Šele mnogo let kasneje je bil Prometej izpuščen.
Hvaležni Grki so Titanov podvig ohranili v svojem spominu. Ogenj je zanje postal nekakšen produhovljen simbol. Ljudje je spomnil na plemenitost in muke Prometeja. Tako so prižgali ogenj pred začetkom pomembnih dogodkov in se priklonili pred njegovim spominom. Poleg tega so bile čarobne lastnosti čiščenja pripisane ognju. Zato so organizatorji športa, zlasti tako pomembnih, kot so olimpijske igre, vžgali zasledovali dvojni cilj. Prvič, poklonili so se spominu na Prometej, drugič pa so upali, da bodo vsi udeleženci in gledalci "očiščeni" slabih misli in namenov, konkurenca pa ne bo zasenčena s prepiri ali sovraštvom.
Ko so po zaslugi barona Pierra de Coubertina in njegovih sodelavcev olimpijske igre znova oživeli, je z njimi oživela tradicija kurjenja ognja. Prvič je izbruhnil na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu, med olimpijskimi igrami v Berlinu leta 1936 pa je bila goreča bakla na štadion dostavljena s štafeto. Od takrat tako olimpijski ogenj prispe na stadion, kjer naj bi se posoda prižgala. Sodelovati v takšni štafeti šteje za čast in biti v zadnji fazi, torej zakuriti ogenj z baklo z lastnimi rokami, je velika čast, ki jo podelijo le najbolj častiti športniki.
