Tradicija prižiganja olimpijskega ognja iz bakle, ki je zajela celine, izvira iz Nemčije. Olimpijsko štafeto si je izmislil Karl Diem, ki je bil generalni sekretar odbora za olimpijske igre v Berlinu leta 1936.
Slavni kipar Walter Lemke je zasnoval prvo olimpijsko baklo. V Olimpiji so jo osvetlili z velikim paraboličnim ogledalom in jo v samo 12 dneh in 11 nočeh prepeljali v Berlin. V štafeti je sodelovalo 3331 ljudi, ki so prevozili razdaljo 3187 km.
Pozneje, leta 1938, je nemški režiser Leni Riefenstahl posnel film o tej štafetni tekmi, ki so jo poimenovali "Olympia".
Tradicionalno so olimpijsko baklo nosili tekači, včasih pa so za premikanje uporabljali druge načine prevoza. Prepeljali so ga z ladjo, letalom, kanujem in celo kamelo. Na poti do olimpijskih iger v Melbournu leta 1956 so baklaši nosili baklo na konju, saj so med potovanjem v Stockholmu potekala konjeniška tekmovanja.
Leta 1976 je olimpijski ogenj fantastično potoval. V Olimpiji so ga pretvorili v radijski signal, nato pa ga s pomočjo satelita prenesli v Kanado. Tam je radijski signal aktiviral laserski žarek, ki je zanetil ogenj novih olimpijskih iger.
Tudi olimpijska bakla je obiskala morsko dno. Leta 2000 ga je po Velikem koralnem grebenu ob obali Avstralije prenesla biologinja Wendy Craig-Duncan. Bakla je lepo gorela pod vodo, zahvaljujoč posebni peneči se spojini, ki so jo znanstveniki razvili posebej za ta dogodek.
Najdaljši rele gorilnika je bil imenovan po vsem svetu. Trajalo je 78 dni in je potekalo leta 2004. Olimpijski ogenj je iz rok v roke prenašalo 11.400 baklonoscev. Prehodil je razdaljo 78.000 kilometrov. Med svetovno štafeto z baklami je olimpijska bakla prvič potovala v Afriko in Južno Ameriko. Prepeljali so ga skozi vsa mesta, v katerih so bile prej olimpijske igre. Štafeta z baklami se je začela in končala v Atenah, kjer so bile poletne igre 2004.
